Re: Parket in talno ogrevanje?

Primeren je predvsem parket iz čim manj higroskopičnega lesa, torej vrste lesa, ki je razmeroma malo dovzeten za vpijanje in oddajanje vlage. Parket, ki je izpostavljen talnemu ogrevanju je namreč izpostavljen višjim temperaturam kot je to običajno lahko pa tudi temperaturnim nihanjem. To pomeni, da bo v času ogrevanja bolj podvržen izsuševanju. Zato je zelo pomembno tudi, da v prostoru vlada primerna vlažnost (npr. 50-55%), saj se bo v primeru suhega zraka parket še izdatneje sušil. Vpijanje in oddajanje vlage v lesu namreč povzroči napetosti oz. raztezanje in krčenje. Različen les se na to odziva različno; bukev npr. je znana kot zelo higroskopična. To pri parketu ni zaželeno, saj zaradi raztezanja in krčenja prihaja do razpok, ob izbiri neprimernega lepila in/ali polaganja pa lahko tudi do poškodb parketa (izločanje posameznih ploščic, ipd…). Pomembno je tudi, da parket ni predebel, saj z debelino narašča njegova toplotna upornost. V praksi se tako v ta namen največ uporablja izgotovljeni parket debeline 10 ali 11 mm, ki je sestavljen iz zgornje plasti končnega lesa, ki je nalepljena na spodnji nosilni del (največkrat smrekov) z vmesnimi regami, ki omogočajo raztezke lesa. Primeren je tudi lamelni parket debeline 8 mm, ki se ga kasneje še pobrusi na debelino 6-7 mm. Izvajalci pogosto raje priporočajo prvo varianto, ker je z njo manj dela in zaslužek boljši. Vendar v primeru izbire primernega lesa (npr. hrast, jesen, ipd.), lepila (dvokomponentno poliuretansko) in laka tudi lamelni parket brez težav prenaša temperature tal v sodobno grajenih in toplotno zaščitenih hišah. V praksi to pomeni temperature tal do max. 26 °C, praviloma pa še stopinjo ali dve manj. Za objekte, ki potrebujejo višje temperature tal pa (samo) talno ogrevanje itak ni primerna izbira.