Pravilno zgrajena pasivna hiša je lahko cenejša od nizkoenergijske, lahko sklenemo po pogovoru z dr. Martino Zbašnik Senegačnik, avtorico knjige z naslovom Pasivna hiša, ki je izšla pred tremi leti. V Sloveniji je prišlo razmišljanje o pasivni gradnji sicer na vrsto nekoliko kasneje kot npr. v Nemčiji, Avstriji in Švici, kjer je ta doživela velik razvoj predvsem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Martina Zbasnik Senegacnik

Kot pravi omenjena avtorica knjige in profesorica na Fakulteti za arhitekturo, kjer je nosilka predmetov Načela ekološke gradnje ter Projektiranje in kompozicija, je v Sloveniji tudi ideja o ekološkem obnašanju manj zasidrana kot v omenjenih evropskih državah in temu primerno je bilo tudi sprejemanje standardov pasivne hiše. O pasivnih hišah so v začetku novega stoletja pri nas začeli govoriti posamezniki, po letu 2005 pa so nekateri zanesenjaki prve take hiše tudi že postavili. Te hiše štejejo kot pilotni projekti, njihovo postavitev pa so spremljale precejšnje težave, ker niti niso imeli izvajalci dovolj znanja niti ni bilo na voljo ustreznih komponent.

Znanje in materiale za gradnjo pasivnih hiš smo tako v Sloveniji prenašali iz tujine, predvsem iz Nemčije, kjer je današnji model za tovrstno gradnjo leta 1991 razvil Nemec dr. Wolfgang Feist. Kot je v pogovoru za Energetiko.NET razložila avtorica knjige, je pred štirimi leti ugotovila, da pri nas ni celovitega vpogleda v pasivno hišo.

Pasivna hiša je strokovno zahteven projekt

»Za standard, ko hiša porabi manj kot 15 kWh na kvadratni meter letno, mora biti ovoj zelo kakovosten, hiša mora imeti ustrezen prezračevalni sistem in tako naprej, vse te zahteve pa lahko dosežemo le, če upoštevamo vse kriterije takšne gradnje, kar je pogosto težko,« je pojasnila dr. Martina Zbašnik Senegačnik. Zato se je tudi odločila, da napiše knjigo, ki na poljuden in hkrati strokoven način pojasnjuje vse potrebne principe, zadrege in težave na tem področju.

Po njenem mnenju je knjiga izšla ob pravem času, saj je leta 2008 vlada sprejela akcijski načrt za učinkovito rabo energije in namenila 7,5 milijona evrov za spodbujanje rabe obnovljivih virov ter za uvedbo ukrepov učinkovite rabe energije. Del tega je seveda tudi gradnja zelo dobrih nizkoenergijskih in pasivnih hiš. V okviru Fakultete za arhitekturo so – ravno v času, ko je bil objavljen 7,5 milijona evrov »težak« razpis – oblikovali tudi Konzorcij pasivna hiša, v katerega je trenutno včlanjenih blizu 40 podjetij z ustreznim znanjem in ponudbo komponent za gradnjo pasivnih in zelo dobrih nizkoenergijskih hiš. To znanje in ponudba je tudi omogočilo gradnjo skoraj 50 hiš z letno porabo energije za ogrevanje manj kot 15 kilovatnih ur na kvadratni meter, kolikor jih je pri nas nastalo do sedaj.

Danes vse bolj rentabilna postaja tudi že plusenergijska hiša, če ima na strehi nameščene sončne module, ki proizvajajo elektriko, razlaga avtorica knjige. To elektriko je možno odvesti v javno omrežje, investitor pa za to dobi možnost odkupa po subvencionirani ceni. Tak sistem se vrne v 11 do 12 letih, medtem ko je njegova življenjska doba okoli 30 let. Samozadostna hiša pa je še vedno predraga, kajti v njej moramo energijo, ki jo pridobimo poleti, shraniti za zimski čas. To lahko storimo s pomočjo gorivnih celic, kar pa je še zelo draga tehnologija. Kot pravi, ničenergijska hiša vso energijo pridobi iz sončne energije, vendar je še vedno povezana z javnim energetskim omrežjem – poleti oddaja energijo v omrežje, pozimi pa jo iz njega črpa.

Slovenija še vedno na začetku evropskega razvoja

Sogovornica je obenem izrazila mišljenje, da načrtov za energijsko samozadostne hiše v Sloveniji še ni. Kot je razložila, pri nas pasivne hiše gradijo le zasebni investitorji, v tujini pa so pasivne tudi že večstanovanjske stavbe, proizvodne hale, športni objekti, vrtci, šole, celo cerkve itd. Gre za večje objekte, ki jih največkrat financira država, ki pravzaprav mora dobro gospodariti z javnimi sredstvi. Drugo področje, ki pri nas še ni razvito, v tujini pa je že, pa so sanacije. Obstoječe stavbe so namreč zelo velike porabnice energije – to je odvisno tudi od obdobja, v katerem so bile grajene –, s sanacijo pa lahko dosežemo tudi do 10-kratno zmanjšanje porabe energije.

Po njenem mnenju je v Sloveniji problem tudi to, da do sedaj ni bilo prave zakonske podlage, s katero bi bilo možno zahtevati energijsko bolj varčne objekte. Pravilnik iz leta 2002, ki trenutno še velja, ni dovolj strog, javni razpisi pa dajejo prednost najcenejšemu ponudniku. Problem pa je tudi, da je pri večstanovanjskih objektih potrebno za posege na objektu soglasje vseh lastnikov, kar pa skoraj ni mogoče doseči. V pravo smer razvoja pa pri nas že gredo stanovanjski skladi, stanje pa naj bi se izboljšalo tudi z uvedbo energetske izkaznice, ki bo v kratkem postala obvezna pri vsaki gradnji.

V Sloveniji imamo sicer danes zelo malo pravih pasivnih hiš. Izračunana poraba namreč ni edini kazalnik, ali je hiša pasivna ali ne. Nekatere hiše dosežejo porabo pod 15 kilovatnih ur, vendar imajo še vedno prevelike toplotne izgube, zato morajo imeti vgrajene dodatne radiatorje ali talno ogrevanje. To je najdražja varianta pasivne hiše, kajti kadar je vse narejeno dosledno, radiatorjev in peči ne potrebujemo. V tem primeru je pasivna hiša cenejša od zelo dobre nizkoenergijske.

Tudi pri nas vse več ponudnikov pasivnih hiš

V naši državi imamo že precej ponudnikov hiš, od tradicionalnih, ki teže prehajajo na sodobno ekološko gradnjo, do manjših fleksibilnih podjetij, ki svojo ponudbo nenehno izboljšujejo, tudi z izobraževanji v tujini. V Konzorciju pasivna hiša sta dve kategoriji ponudnikov, in sicer ponudniki zelo dobrih nizkoenergijskih hiš ter ponudniki pasivnih hiš.

Pasivne ter nizkoenergijske hiše naj bi človeku nudile prijaznejše in bolj naravno bivanje, saj običajno naravna gradiva pomenijo dodatno izboljšanje bivalnega ugodja v prostoru. Pasivne hiše pa danes niso le za petičneže, ampak jih ima lahko vsak, pravi avtorica knjige.

Kot je pojasnila, si investitorji predvsem želijo objekt, ki bo potreboval malo energije za ogrevanje in bo nudil čim boljše bivalno ugodje. Pogost pa je tudi ekološki odnos investitorja do objekta, seveda pa je pasivne standarde vselej mogoče nadgraditi tudi z naravnimi gradivi. S stališča privabljanja investitorjev pa so odgovor zagotovo subvencije in ugodni ekološki krediti, je v pogovoru za Energetiko.NET pojasnila dr. Martina Zbašnik Senegačnik.