Samso – otok obnovljive energije, kjer "živeti zeleno" ni le floskula
Kako povezati občino, podjetja in lokalno prebivalstvo v partnerstvo, ki bo vzpostavilo trden koncept za proizvodnjo obnovljive energije, po katerem bodo imeli koristi prav vsi vključeni? Recept je sila enostaven, a če namesto sladkorja vmešamo sol, bomo jedli še kako neokusno torto!
Zgodba o zmagi obnovljivih virov energije na otoku Samso sega v leto 1997, ko je otok zmagal na tekmovanju za »danski otok obnovljive energije«. Kot nam je povedal župan občine Samso Carsten Bruun, so imeli v času prijave na natečaj le idejo, mnogo ljudi – na Samsu sicer živi približno 4.200 prebivalcev – je menilo, da se »obnovljiva energija ne more obnesti«, a kaj hitro se je izkazalo, da je ekonomika močno na strani prav obnovljivih virov energije. »Nekaj malega sredstev smo pridobili tudi od države, a le za študije izvedljivosti, izvedbo projektov pa so financirali ljudje sami.«
»Projekt prehoda otoka Samso na obnovljive vire energije je uspel prav zato, ker smo si vzeli čas na začetku, ker smo vsakemu prebivalcu otoka podali informacije tako o projektu samem kot o možnostih, da je lahko udeležen v lastništvu pri proizvodnji obnovljive energije.« Je pa, pravi Jepser Kjems z energetske akademije na Samsu, komuniciranje z javnostjo vzelo približno dve leti, »in nabava vetrnih turbin, denimo, je bila "mačji kašelj" v primerjavi s tem«. Kjems je sicer prepričan, da se primer Samsa ne more preslikati kamorkoli, »lahko se ga uporabi za idejo, prenesti pa se ga ne more, saj ima vsako okolje svoje specifike«.
Na vprašanje, ali vetrnice – teh je na otoku devet, skupaj pa proizvedejo 27.900 megavatnih ur električne energije – ogrožajo ptice, pa župan Bruun odgovarja, da »ravno nasprotno – vetrnice pticam zagotavljajo čistejši življenjski prostor«. Na Samsu so sicer izvedli tudi obsežno študijo o učinku vetrnih turbin na življenje, vendar ta po županovih besedah ni pokazala nobenih negativnih vplivov.
Off-shore vetrne elektrarne
Glavni cilj je bil ustvariti energetsko samozadosten otok
Neposredna vpletenost ljudi v finančno plat projektov na otoku je tudi glavni pogoj za to, da so projekti dejansko izvedeni. Prebivalci otoka imajo lastniške deleže v sistemih daljinskega ogrevanja ter v vetrnih elektrarnah tako na obali kot na morju. Pet od desetih vetrnih elektrarn na morju (off-shore), ki proizvedejo 77.500 megavatnih ur električne energije letno, je financirala občina, ostalih pet pa je v lastništvu prebivalcev otoka. Ena izmed teh elektrarn je v lasti le treh malih vlagateljev.
Ko bodo odplačali posojilo za off-shore vetrne elektrarne, bodo imeli dobiček 1,4 milijona evrov letno, ta denar pa bodo usmerili v nove investicije na energetskem področju, nam je pojasnil župan Bruun. Po danski regulativi morajo namreč občine dobiček, ki ga prinaša določena dejavnost, nameniti v nadaljevanje oziroma nadaljnji razvoj te dejavnosti, v nasprotnem primeru je obdavčitev tako visoka, da se preusmerjanje sredstev ne izplača.
Po Bruunovih besedah je bil glavni namen projekta doseči energetsko samozadostnost. Pa vendar so morali ljudem, da so se odločili ne le za načelno, ampak tudi za finančno podporo projektom gradnje proizvodnih kapacitet na obnovljive vire, predočiti, kakšne bodo njihove konkretne koristi. »Drži,« pritrjuje župan in dodaja, da se je, denimo, investicija v enega izmed treh sistemov daljinskega ogrevanja izkazala za dolgoročno naložbo (investicija se bo povrnila šele 20 ali več letih), ki pa že omogoča uporabnikom, ki so tudi vlagatelji, nižje cene ogrevanja.
Ni otočana, ki ne bi bil vpleten v proizvodnjo obnovljive energije!
Četudi so morda ljudje na otoku sprva menili, da vetrnice lahko kvarijo sliko narave in celo vplivajo na upad turizma, se je na Samsu zgodilo ravno obratno. Kot pravi Eva Kloch Norlyk iz edine turistične agencije na otoku, »gresta turizem in energetika na Samsu z roko v roki«. Letno otok obišče tisoče turistov, ki jih zanima prav energetika. Samo v letošnjem letu so gostili približno pet tisoč energetikov, obiski novinarjev s celega sveta pa so vsakodnevna stalnica, o čemer smo se prepričali ob obisku energetske akademije na Samsu, ko je naš pogovor z Jasperjem Kjemsom snemala tudi kitajska televizijska ekipa, bližnji sistem daljinskega ogrevanja na slamo pa smo si ogledali z nemško televizijko.
Energetska akademija - obvezen postanek za novinarje s celega sveta
V omenjen sistem daljinskega ogrevanja so uspešno vključili celotno verigo, od kmetov, ki zagotavljajo slamo, odjemalci – na omenjen sistem jih je priključenih 232 – pa so tudi lastniki sistema. Na vprašanje glede investicije v tak objekt Jasper Kjems odgovarja, da so po pridobljeni energiji trije kilogrami slame enaki litru kurilnega olja, zato je res potrebnega več prostora, potrebna pa je tudi infrastruktura za oskrbo s toplotno energijo. »Pa vendar je smotrneje, da dobijo denar iz poravnave stroškov otoški kmetje (za slamo) in lokalna banka (za odplačilo posojila), ne pa neka tuja naftna družba.« Kljub vsemu imajo odjemalci priključeni na sistem približno 10 do 15 odstotkov nižje stroške ogrevanja kot bi jih imeli pri ogrevanju na kurilno olje.
Jasper Kjems v obratu za proizvodnjo toplotne energije iz slame
Kljub temu, da jim je na Samsu uspelo doseči, da glede na dansko povprečje vsak otočan pravzaprav proizvede -3 % emisij ogljikovega dioksida letno, pa jim še ni uspelo »ozeleniti« prometa. Pred leti so preizkusili električne avtomobile, a so bili še tako »slabotni«, da so se jim ljudje odrekli. Preizkusili so tudi rabo 100-odstotnega biodizla, a se prav tako ni obnesla. Tako ostaja prometni sektor izziv za energetsko strategijo naslednjega 10-letnega obdobja. Kot pravi Jasper Kjems, bodo zopet preizkusili električne avtomobile, »ki so danes že bolj kakovostni«. V električnih avtomobilih pa prepoznavajo tudi priložnost, da se v energetiko vključijo tudi tisti otočani, ki morda danes nimajo deležev v, recimo, vetrnih elektrarnah.
Poleg prometnega sektorja se bodo lotili tudi prenove stavbnega fonda, sprva občinskih stavb, nato pa bodo k energetski prenovi hiš spodbudili tudi prebivalce, medtem ko bo v bližini energetske akademije zraslo naselje približno dvajsetih pasivnih hiš, ki bodo služile kot modelske hiše, v katerih bodo lahko prenočili radovedni turisti. Pri tem velja omeniti še, da ima sicer otok Samso bolj striktne zahteve na področju gradnje hiš; te morajo biti vsaj en razred bolj energetsko učinkovite od hiš v preostalih predelih Danske.
Nekateri so za denar, drugi za dobro počutje
Na otoku, ki se ne ponaša s pomembnim potencialom na področju sončne energije, pa so šli tudi v postavitev 2.500 kvadratnih metrov sončnih panelov, ki skupaj s sežigom lesne biomase (skupaj 1,6 MW) zagotavljajo ogrevanje 178 porabnikom.
Koncept otoka pa zajema tudi vključenost domače proizvodnje in delovne sile, tako da so uporabili pretežno dansko tehnologijo, obenem pa so tudi strokovnjaki, zadolženi za vzdrževanje, z otoka, tako da ni nobene odvisnosti od "zunanjih faktorjev". Naslednje pomembno vprašanje, s katerim so se srečali, je zavarovanje investicij. Kot pojasnjuje Jasper Kjems, tako, denimo, kabla, ki povezuje off-shore vetrne elektrarne z elektroenergetskim omrežjem, niso zavarovali, ker bi bilo to predrago, so pa nabavili 30 metrov dodatnega kabla, s katerim lahko kadarkoli zamenjajo morebiti okvarjen del kablovoda.
Je pa v celoti zavaroval svojo vetrno turbino kmetovalec Jorgen Tranberg, ki ne skriva zadovoljstva nad svojo odločitvijo pred devetimi leti, da investira v lastno vetrno turbino (1 MW) na otoku in nad odločitvijo pred šestimi leti, da se pridruži investitorjem v off-shore vetrne elektrarne (2,3 MW). Približno polovico "Tranbergove energije" tako proizvede off-shore vetrna elektrarna, polovico pa elektrarna na otoku. Večji pa je zaslužek pozimi, ko je močnejši veter, pojasnjuje Tranberg, ki dodaja, da sicer še vedno nekoliko več zasluži s kmetovanjem - 150 krav mu proizvede 1,4 milijonov litrov mleka letno, prodaja pa tudi pridelke.
Jorgenu Tranbergu prinašajo denar krave in vetrnice
Na drugi strani pa pridelovalec ekološko pridelane hrane Erik Koch Andersen ne želi govoriti o ekonomiki in zaslužkih. »Več kot 30 let se ukvarjam z ekološko pridelano hrano in povsem logično je, da skušam ekološki način življenja prenesti tudi na ostale segmente delovanja kmetije.« Andersen ima tako poleg kotla na lesno biomaso in solarnih panelov, ki so na njegovi strehi že od leta 1996, tudi lastno pridelavo biodizla iz oljne ogrščice – proizvede ga 4.000 litrov letno -, ki ga porablja tako za vožnjo s traktorjem kot za vožnjo z osebnim avtomobilom.
Erik Koch Andersen proizvede 4.000 litrov biodizla letno
